Zgodovina in legenda

Antika

Prve novice o tartufu so se pojavile v spisu Plinija Starejšega Naturalis Historia. V 1. st. našega štetja se je zaradi grškega filozofa Plutarha iz Heroneje razširilo prepričanje, da je ta dragocena goba nastala s kombiniranim delovanjem vode, toplote in strele. 

To dejstvo je navdihnilo številne pisatelje; eden od njih, Juvenal, je menil, da je ta plemenita goba nastala iz strele, ki jo je Jupiter vrgel v neposredno bližino nekega hrasta (oče bogov ga je imel za sveto drevo). Ker pa je bil Jupiter zelo znan tudi po svoji izredni spolni aktivnosti, se tartufu že od nekdaj pripisujejo tudi lastnosti afrodiziaka. 

Srednji vek in renesansa

Tartuf še naprej ostaja izvrstna hrana predvsem na mizah plemstva in prelatov. Nekateri strokovnjaki te dobe so bili prepričani, da njegova aroma pomeni peti element, ki v človeku vzbuja ekstazo. 

Tartuf iz Piemonta – Albe in Istre

V 18. stoletju so na vseh evropskih dvorih tartuf iz Piemonta imeli za eno najokusnejših živil. Kot enega največjih sladokuscev tega zemeljskega plodu je treba omeniti glasbenika Gioacchina Rossija, ki je tartuf poimenoval Mozart med gobami. 

Čeprav je bil beli tartuf iz Piemonta od vekomaj najbolj cenjena vrsta tartufov, je tartuf iz Albe (Tuber magnatum Pico) šele v 20. stoletju postal svetovno znan, za kar se mora zahvaliti genialni promocijski kampanji hotelirja in gostilničarja iz Albe po imenu Giacomo Morra, ki ga je londonski Times že leta 1933 s pravico proglasil za kralja tartufov.