Istrska gastronomija
Bogatost enostavnih jedi
Za razliko od ostalih obalnih mest, notranjost Istre ni bila v toliki meri razvito in raznoliko gastronomsko področje. Lahko rečemo, da je prevladovala revščina, bolj kot blagostanje; bilo je naseljeno s pretežno agrarnim prebivalstvom. Kmet je na svoji zemlji lahko gojil tisto, kar je potreboval, hrano je pripravljal iz tistega, kar mu je bilo dosegljivo, ker ni imel sredstev za nakup.
Kruh se je izdeloval iz koruzne moke pomešane z ječmenovo moko ali z neko drugo žitarico. Pekel se je enkrat ali dvakrat na teden v krušni peči ali na odprtem ognjišču – pod »čripnjom«. Beli kruh so jedli zelo redko, za Veliko noč ali v primeru bolezni. Isto je bilo tudi z mesom. Za lažje bolnike so pripravljali juho od kvartina(1/4 kg kokošjega mesa) ali prežgano juho (iz moke in vode) z naribanim ovčjim ali kravjim sirom. Ženske bi po porodu dobivale njoke iz krompirja s »šugom iz letuća« (golaž iz perutnine). Najbolj pogoste jedi so bile: skrob (koruzna ali ječmenova kaša) z mlekom, sladkorjem ali vinom; maneštra (gosta juha iz krompirja, ječmena in fižola) in krompir pečen v luski. Boljša hrana se je jedla v času cerkvenih praznikih in v času težkih poljedelskih del. Ob Božiču in Veliki noči so se redno pripravljali ravioli (testenina iz testa polnjena s sirom) in njoki preliti s šugom(omako) iz kokošjega mesa.
S šugom iz kokošjega mesa so se servirali tudi fuži (tenko testo izrezano na kvadratke in zvito) ter nosili na polje delavcem. Dan, ki je slavil skoraj kot praznik, je bil dan klanja prašičev. Pekli so se krajci, preostali iz rezanja mesa; iz svinskih kosti se je kuhala juha; obvezna jed pa je bila takrat tudi polenta s trobom (svinska drobovina). Zanimivo je, da se do današnjih dni, v mnogih istrskih vasicah takšna polenta imenuje polenta alla Veneziana, kar govori o njenem poreklu.
